Zgodovina gina

 

11-13. stoletje:
Korenine gina zasledimo pri benediktinskih menihih iz 11. stoletja v južni Italiji, kjer je bil tamkajšnji samostan obdan z brinjem. Za destilacijo so uporabljali kotel stila alembic in produkt je bil destiliran iz vina prepojenega z brinovimi jagodami. Brin je bil kot zdravilna rastlina priznan že pri Rimljanih. Le-ti so za prečiščevanje sežigali brinove veje, srednjeveški zdravniki pa so svoje mask polnili z brinom, da bi se zaščitili pred črno smrtjo. Po Evropi so lekarnarji delili brinova vina za kašelj, prehlad, bolečine in krče.

​

17. stoletje:
Do sredine 17. stoletja so številne majhne nizozemske in flamske destilarne popularizirale destilacijo žganja iz slada ali sladnega vina z brinom, janežem, kumino, koriandrom, itd. To so prodajali v lekarnah in uporabljali za zdravljenje bolezni ledvic, želodca, žolčnih kamnov, itd. Gin se je v Angliji pojavil v različnih oblikah v začetku 17. stoletja. Gin je postal veliko bolj priljubljen alternativa žganju, ko so William III, II in I ter Marija II po vodenju slavne revolucije postali sosuvereni Anglije, Škotske in Irske. Zgodovinarka Angela McShane jo je opisala kot "protestantsko pijačo", saj je njen vzpon povzročil protestantski kralj, ki je oskrboval svojo vojsko v boju proti katoliškim Ircem in Francozom.
 

18. stoletje:
Pitje gina v Angliji se je močno povečalo, potem ko je vlada dovolila proizvodnjo gina brez potrebe licenc in hkrati uvedla visoke dajatve za vse uvožene žgane pijače. To je ustvarilo večji trg za nekvaliteten ječmen, ki ni bil primeren za varjenje piva, in v letih 1695–1735 se je po vsej Angliji pojavilo na tisoče gin-shopov, v obdobju znanem kot Gin Craze. Zaradi nizke cene gina v primerjavi z drugimi pijačami so gin začeli redno uživati predvsem revni. Gin so krivili za različne družbene težave in je botroval višji stopnji umrljivosti v Londonu. Zakon o ginu iz leta 1736 je trgovcem na drobno naložil visoke davke in povzročil nemire na ulicah. Prohibitivna dajatev se je postopoma zniževala in dokončno ukinila leta 1742. Zakon o ginu iz leta 1751 je prisilil destilarne, da so gin prodajali samo pooblaščenim trgovcem. V 18. stoletju je nastal Old Tom gin. Zaradi dajatev so „na črno“ proizvajali gin in kvaliteta je močno padla. Alkoholno pijačo so sladkali, da so prikrili slab okus. Tak produkt so seveda morali tudi prodajati „na črno“ in za to so uporabljali nekaj podobnega današnjim avtomatom za pijače na ulicah. Samo da je bil za “avtomatom” človek. Spredaj je bil običajno izrezljan maček. Od tukaj naj bi tudi prišlo ime Old tom ker je bil to izraz za stare potepuške mačke.
 

Nizozemski ali belgijski gin, znan tudi kot jenever ali genever, se je razvil iz žganja iz sladnega vina in je izrazito drugačna pijača od poznejših stilov gina. Oude (stari) stil jenever je ostal zelo priljubljen skozi 19. stoletje, kjer so ga v priljubljenih ameriških vodnikih za barmane pred prepovedjo imenovali Holland gin.
 

19-20. stoletje:
Z izumom in razvojem “column” destilacije je destilacija nevtralnih žganih pijač postala praktična, kar je omogočilo ustvarjanje "London dry" stila, ki se je razvil kasneje v 19. stoletju. V tropskih britanskih kolonijah so gin uporabljali za prikrivanje grenkega okusa kinina, ki je bil edina učinkovita spojina proti malariji. Kinin so raztopili v gazirani vodi, da je nastal tonik. Iz tega izhaja koktejl gin in tonik.

 

Gin je osnova za številne mešane pijače / koktejle: Gin fizz, Negroni, Gin tonik, Martini, Bee's knees, Tom Collins, kuhan gin, Long Island, Espresso martini, itd.
 

21. stoletje:

Od leta 2013 priljubljenost gina strmo narašča s številnimi novimi blagovnimi znamkami in proizvajalci. S tem prihaja tudi do inovacij in sprememb.